Proces, znan kot osmoza, se v naravi dogaja že milijone let in se v naših telesih pojavlja vsak dan. Z znanstvenega stališča ga je leta 1748 prvič odkril Jean-Antoine Nollet, francoski duhovnik in fizik. Nollet je lahko ponovil osmotski proces z uporabo prašičjega mehurja kot membrane, ki je pokazal, da lahko molekule topil iz vode z nizko stopnjo raztopljene tekočine tečejo skozi steno mehurja v višjo koncentracijo topljene snovi v alkoholu. Dokazal je, da lahko topilo selektivno prehaja skozi polprepustno membrano skozi postopek naravnega osmotskega tlaka in topilo bo nenehno vstopalo skozi celično membrano, dokler ne bo doseženo dinamično ravnovesje na obeh straneh mehurja.
Študija osmoze bi skoraj izginila v naslednjih 200 letih, vse do poznih štiridesetih let, ko so raziskovalci z vrhunskih ameriških univerz začeli ponovno preučevati to temo. To obnovljeno zanimanje je temeljilo na želji po iskanju načina za filtriranje ali razsoljevanje morske vode, kar si je zastavila Kennedyjeva uprava za pomoč pri razvoju rešitev za pomanjkanje vode v državi. Leta 1959 sta dva raziskovalca na UCLA, Sidney Loeb in Srinivasa Sourirajan uspela izdelati funkcionalno sintetično RO membrano iz celuloznega acetatnega polimera. Pri njihovih testih je bilo telo z visoko raztopljeno vodo pod pritiskom potisnjeno skozi inženirsko membrano, ki je delovala kot filter, ki je omogočal prehod samo molekul vode, medtem ko je zavrnil NaCl (sol) in TDS. Sladka voda je lahko prestopila s primernim pretokom, da je proizvedla prečiščeno pitno vodo, membrana pa je bila dejansko trpežna in je lahko delovala v normalnih vodnih tlakih in pogojih delovanja. Ker je ta nova tehnologija delovala obratno od naravnega osmotskega procesa, je kmalu postala znana kot reverzna osmoza.
Prva komercialna tovarna na svetu je bila zgrajena v Coalingi v Kaliforniji s pomočjo in vodstvom Josepha W. McCutchana in Sidneyja Loeba, leta 1965 pa je njen pilotni program opozoril inženirje in vlade z vsega sveta. Te neverjetne sanje, da bi nekoč človeštvo dejansko v veliki meri in ugodno razsoljevalo morsko vodo, so se končno uresničile. Napredek je hitro naraščal, saj so se novi pilotski programi pojavili drugje, kot sta La Jolla in Firebaugh California za preizkušanje različnih vrst slane in morske vode. Z inovacijami in odkritji teh in mnogih drugih sodelujočih bi membranska tehnologija postala ustrezna in cenovno dostopna, številne težke industrije pa bi imele koristi od čiste vode.
Danes se elementi reverzne osmoze in membranske filtracije uporabljajo za tisoče različnih procesov in aplikacij po vsem svetu, v bližnji prihodnosti pa naj bi se ta panoga še naprej razvijala. Ker postajajo naravni viri čiste vode vse bolj redki in je nenehni trend svetovne dezertifikacije velik obrat za predelavo reverzne osmoze zdaj velik del čiste vode, ki jo uporabljajo nekatera mesta in celo majhne države. Večina ljudi se tega zdaj ne zaveda, toda v bližnji prihodnosti lahko čista voda kmalu postane eden najdragocenejših virov na planetu, zato je tehnologija RO res eden največjih znanstvenih dosežkov v človeški zgodovini.
